Video intervjuji »ustne zgodovine«
PODNASLOV
Februarja 2026 je projekt Sounding Spomenik začel posebno serijo videointervjujev ustne zgodovine (»Oral History«) – nenehno nastajajočo zbirko strukturiranih in posnetih pogovorov, namenjenih dokumentiranju neposrednih spominov, izkušenj, interpretacij in pogledov, povezanih s spomeniki revolucije iz obdobja Jugoslavije. Pobuda predstavlja pomembno razširitev širšega interdisciplinarnega raziskovanja spominskih krajin nekdanje Jugoslavije, ki ga projekt razvija že od svojih začetkov. Medtem ko je projekt doslej k tem spomenikom pristopal predvsem skozi zvok, terenske posnetke in arhitekturna opazovanja, serija videointervjujev ustne zgodovine uvaja še eno ključno razsežnost: glasove ljudi, ki so se s temi spominskimi objekti srečevali, jih raziskovali, se jih spominjali, zanje skrbeli, jih interpretirali ali z njimi kako drugače razvili oseben ali poklicen odnos.
Intervjuji niso zasnovani zgolj kot običajni biografski pogovori, temveč kot oblike situiranega védenja: vsako pričevanje izhaja iz specifičnega odnosa med posameznikom, spomenikom ter zgodovinskim in družbenim okoljem, v katerem spomenik obstaja. Izbrani sogovorniki v pogovore vnašajo različne oblike znanja in izkušenj – od osebnih spominov, strokovnega raziskovanja in umetniške prakse do lokalnega znanja, kulturnega aktivizma, arhitekturnih interpretacij ter razmislekov o nenehno spreminjajočih se političnih pomenih spominske krajine.
S to pobudo želi Sounding Spomenik ohraniti glasove in poglede, ki bi sicer lahko ostali nezabeleženi ali sčasoma izginili. Projekt izhaja iz spoznanja, da védenje o spomenikih ni shranjeno zgolj v arhivih ali strokovnih in znanstvenih publikacijah. Serija ustne zgodovine je zato zasnovana tako kot dokumentacijski projekt kot tudi kot trajen proces ohranjanja kulturnega spomina. Z beleženjem teh pričevanj v sedanjosti projekt ustvarja arhiv, prek katerega bodo prihodnje generacije lahko spoznavale ne le same spomenike, temveč tudi načine, kako so njihov pomen razumeli ljudje, ki so živeli v njihovi bližini, jih raziskovali, interpretirali ali zanje skrbeli.
László Juhász
februar 2026
Intervjuji niso zasnovani zgolj kot običajni biografski pogovori, temveč kot oblike situiranega védenja: vsako pričevanje izhaja iz specifičnega odnosa med posameznikom, spomenikom ter zgodovinskim in družbenim okoljem, v katerem spomenik obstaja. Izbrani sogovorniki v pogovore vnašajo različne oblike znanja in izkušenj – od osebnih spominov, strokovnega raziskovanja in umetniške prakse do lokalnega znanja, kulturnega aktivizma, arhitekturnih interpretacij ter razmislekov o nenehno spreminjajočih se političnih pomenih spominske krajine.
S to pobudo želi Sounding Spomenik ohraniti glasove in poglede, ki bi sicer lahko ostali nezabeleženi ali sčasoma izginili. Projekt izhaja iz spoznanja, da védenje o spomenikih ni shranjeno zgolj v arhivih ali strokovnih in znanstvenih publikacijah. Serija ustne zgodovine je zato zasnovana tako kot dokumentacijski projekt kot tudi kot trajen proces ohranjanja kulturnega spomina. Z beleženjem teh pričevanj v sedanjosti projekt ustvarja arhiv, prek katerega bodo prihodnje generacije lahko spoznavale ne le same spomenike, temveč tudi načine, kako so njihov pomen razumeli ljudje, ki so živeli v njihovi bližini, jih raziskovali, interpretirali ali zanje skrbeli.
László Juhász
februar 2026
Umetnostna zgodovinarka Irina Subotić v Kranju leta 1959 kot Titova osebna vodnica na turističnem sejmu. Arhivska fotografija
Titov obisk Partizanskega spominskega pokopališča v Mostarju, 8. aprila 1969. Arhivska fotografija
IRINA SUBOTIĆ
BEOGRAD, FEBRUAR 2026
Dr. Irina Subotić (1941), ugledna srbska umetnostna zgodovinarka, je kot kustosinja delovala v dveh največjih in najpomembnejših kulturnih ustanovah v Srbiji – Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu in Narodnem muzeju Srbije. Kot profesorica zgodovine moderne umetnosti je poučevala tudi na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Beogradu in na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Med njenimi številnimi strokovnimi prispevki velja izpostaviti, da je bila ena od ustanovnih članic mreže South East European (SEE) Heritage Network ter da je vodila srbsko podružnico organizacije Europa Nostra. Kot zaslužna profesorica je avtorica številnih vplivnih znanstvenih študij ter obsežnega opusa knjig in monografij.
V 17-minutnem intervjuju ustne zgodovine dr. Subotić obravnava spomenike revolucije iz obdobja Jugoslavije s širše analitične perspektive. Govori o pojavu abstraktne umetnosti v Jugoslaviji, o postopkih ocenjevanja in izbora predlogov za spomeniške zasnove ter o vplivu osebnih estetskih preferenc Josipa Broza Tita na oblikovanje umetniške produkcije. Razmišlja tudi o prevladi modernističnega oblikovanja v njegovem specifičnem zgodovinskem in regionalnem kontekstu ter predstavi opus arhitekta Bogdana Bogdanovića, pri čemer posebno pozornost nameni njegovemu znamenitemu delu na Spominskem območju Jasenovac.
V 17-minutnem intervjuju ustne zgodovine dr. Subotić obravnava spomenike revolucije iz obdobja Jugoslavije s širše analitične perspektive. Govori o pojavu abstraktne umetnosti v Jugoslaviji, o postopkih ocenjevanja in izbora predlogov za spomeniške zasnove ter o vplivu osebnih estetskih preferenc Josipa Broza Tita na oblikovanje umetniške produkcije. Razmišlja tudi o prevladi modernističnega oblikovanja v njegovem specifičnem zgodovinskem in regionalnem kontekstu ter predstavi opus arhitekta Bogdana Bogdanovića, pri čemer posebno pozornost nameni njegovemu znamenitemu delu na Spominskem območju Jasenovac.
ĐURO TRKULJA
LUŠCI PALANKA, JULIJ 2026
Đuro Trkulja (1939) je eden tistih ljudi, katerih osebna življenjska zgodba je postala neločljivo povezana z zgodovino spominskega območja na Grmeču. Trkulja, učitelj zgodovine, kustos, raziskovalec, vodnik, pozneje pa tudi pesnik, pisatelj in lokalni zgodovinar iz Lušci Palanke v severozahodni Bosni in Hercegovini, je deset let delal na spominskem območju Korčanica na gori Grmeč. Tam je sprejemal generacije obiskovalcev in mladinskih skupin ter jim predstavljal zgodovino partizanske bolnišnice in širšega partizanskega kompleksa, ki je nekoč obstajal v gozdovih Grmeča. Danes, ko je velik del fizične spominske dediščine zapuščen in zanemarjen, je Đuro Trkulja tudi sam postal eden pomembnih nosilcev spomina nanjo.
Ko je Trkulja leta 1982 začel delati na Grmeču kot vodnik, spominsko območje Korčanica ni bilo zgolj osamljen spomeniški kompleks sredi gozda, temveč delujoča ustanova in cilj organiziranih obiskov iz vse Jugoslavije. Naslednjih deset let, vse do začetka vojne leta 1992, je Đuro Trkulja tam delal kot kustos in raziskovalec. Pozneje se je teh desetih let spominjal kot na najsrečnejše desetletje svojega življenja. Spomenik na Grmeču je bil zasnovan z namenom ohranjanja spomina na vojno generacijo, sčasoma pa je Trkulja sam postal eden najpomembnejših ljudi, ki so ohranili spomin na spomenik.
Ko je Trkulja leta 1982 začel delati na Grmeču kot vodnik, spominsko območje Korčanica ni bilo zgolj osamljen spomeniški kompleks sredi gozda, temveč delujoča ustanova in cilj organiziranih obiskov iz vse Jugoslavije. Naslednjih deset let, vse do začetka vojne leta 1992, je Đuro Trkulja tam delal kot kustos in raziskovalec. Pozneje se je teh desetih let spominjal kot na najsrečnejše desetletje svojega življenja. Spomenik na Grmeču je bil zasnovan z namenom ohranjanja spomina na vojno generacijo, sčasoma pa je Trkulja sam postal eden najpomembnejših ljudi, ki so ohranili spomin na spomenik.
RONALD PANZA
MOSTAR, JULIJ 2026
Ronald Panza (1972) je literarni raziskovalec, pisatelj, raziskovalec in kulturni aktivist iz Mostarja v Bosni in Hercegovini. Z akademskim ozadjem na področju primerjalne književnosti in filozofije je razvil interdisciplinarno prakso na presečišču književnosti, gledališča, zvočne umetnosti, urbanizma, kulturnega spomina in politik javnega prostora. Njegovo delo je globoko vpeto v domači Mostar, kjer že vrsto let raziskuje, kako mestna arhitektura, spomeniki in kulturne prakse oblikujejo kolektivni spomin in sodobno življenje.
Osrednje mesto v intelektualnem in umetniškem delu Ronalda Panze zavzema arhitekt Bogdan Bogdanović, čigar delo raziskuje že več kot desetletje. Panzovo ukvarjanje z Bogdanovićem presega okvir akademskega raziskovanja: njegove ideje uporablja tudi kot način razumevanja samega Mostarja, zlasti vprašanj spomina, urbanega prostora, mestnega oziroma skupnostnega življenja ter odnosa med živim mestom in njegovimi spomeniki.
Njegovo raziskovanje je leta 2023 doseglo pomemben mejnik z izidom knjige Bogdanović Vocabulary, zbirke in interpretacije pojmov, izrazov in jezikovnih konstrukcij iz Bogdanovićevih besedil. Panza s svojim delom prispeva k prizadevanjem, da bi Partizansko spominsko pokopališče ostalo prisotno v kulturni zavesti sodobnega Mostarja. Namesto da bi spomenik obravnaval zgolj kot zgodovinski ostanek, ga razume kot živ prostor spomina in kot kraj, prek katerega si je še vedno mogoče zastavljati vprašanja o mestu.
Osrednje mesto v intelektualnem in umetniškem delu Ronalda Panze zavzema arhitekt Bogdan Bogdanović, čigar delo raziskuje že več kot desetletje. Panzovo ukvarjanje z Bogdanovićem presega okvir akademskega raziskovanja: njegove ideje uporablja tudi kot način razumevanja samega Mostarja, zlasti vprašanj spomina, urbanega prostora, mestnega oziroma skupnostnega življenja ter odnosa med živim mestom in njegovimi spomeniki.
Njegovo raziskovanje je leta 2023 doseglo pomemben mejnik z izidom knjige Bogdanović Vocabulary, zbirke in interpretacije pojmov, izrazov in jezikovnih konstrukcij iz Bogdanovićevih besedil. Panza s svojim delom prispeva k prizadevanjem, da bi Partizansko spominsko pokopališče ostalo prisotno v kulturni zavesti sodobnega Mostarja. Namesto da bi spomenik obravnaval zgolj kot zgodovinski ostanek, ga razume kot živ prostor spomina in kot kraj, prek katerega si je še vedno mogoče zastavljati vprašanja o mestu.